| ProfileZahodni pejsažiPhotosBlogLists |  Tools  Help |
|
10/15/2005 O prehladu in izumrtju clovestva"Bodin!" je iznosljala Sue danes zjutraj, preden je stopila v kopalnico. Kaj za vraga misli s tem, sem si mislil stresajoc brsticni ohrovt in strocji fizol v parni lonec. Kratka beseda, ki na prvi pogled ne pomeni prav nic, nosi kar dve informaciji:
"Zelim ti dobro jutro." ('good morning') in pa:
"Na smrt sem prehlajena."
Kvaliteta juter se je v zadnjem mesecu precej spremenila. Aktiviral se je severni Pacifik in v ta del zahodne obale neprestano posilja vlazne fronte z bogatim dezevjem. Poletna garderoba je potisnjena v ozadje omar in dezniki postajajo vse bolj zazelen modni dodatek.
Seveda so se vrnili tudi prehladi in mesto je polno smrkajocih in kihajocih. Priznam. V nase gnezdo sem to tegobo zanesel jaz. Zanimivo je, kako so vzgojno-izobrazevalne ustanove rezervoar nalezljivih bolezni. Nudijo vse, od parazitov do virusov. Od vrtca do faksa vam je v njih na voljo vse od usi preko rdeck in herpesa, do angine. Najbolj vztrajna pa sta seveda prehlad in gripa. Kot da sem enkrat v daljni preteklosti v nagradni igri dobil dosmrtno narocnino na ta popolnoma nepotreben propagandni material - vsako leto "nov in izboljsan"!
Zanimivo pa je tudi opazovati, kako razlicno se na ta "junk-mail" odzivajo ljudje. Moj odnos do tega je zdaj ze precej ravnodusen. Razen cajev, limon in medu, uporabljam samo kapljice za nos, ker se pac nisem voljan odpovedati sladkemu snu. Na kratko: vem, da je stvar pac treba preboleti in ne vidim nikakrsnega smisla v pretiranem razburjanju.
Sue (ena od mojih dveh cimer) ima cisto drugacen pristop. Prehlad jo vedno najde popolnoma nepripravljeno. Nahod in kaselj sta zanjo konec sveta! Nemocna se s skatlo papirnatih robckov zavlece pred televizor (kar sicer ni kaj dosti drugace od njenega normalnega vedenja), in caka, da bo umrla. Sue je tudi sicer precej krhkega zdravja. Poleti jo utruja tudi pol ure sedenja na vrtu.
Patricia (druga cimra) pa navadno poleg otecene nosne sluznice razvije se emotivni odziv. Za njen prehlad so krivi vsi od njenih delodajalcev do Busheve administracije. In vse te bi bilo potrebno pobiti. Vceraj je razvila teorijo o tem, kako je za izbruh pticje gripe na Kitajskem krivo uzivanje procesirane hrane v Severni Ameriki. Verjetno bi ji s pomocjo teorije kaosa uspelo zadevo dokazati, ampak zal sem imel pametnejse opravke, kot sedeti v dnevni sobi in poslusati bolj ali manj za lase privlecena dejstva. Posebej se, ker se Patricia pri tem tako razjezi, da pozabi, kaj je ze rekla in cesa se ne, tako da se navadno cikla v istih stavkih, in to lahko traja cele ure. Od vseh, zivecih v nasi hisi, je samo Sue dovolj potrpezljiva.
Njen najljubsi zakljucek je v glavnem, da bo cloveska rasa izumrla. To pa vedno pove v tonu, ki naj bi sokiral poslusalstvo, ampak mene na zalost ne, ker mi je to popolnoma logicen zakljucek te sesalske epizode na nasem planetu.
Sicer smo zdravi (no ja, kaksen herpes sem ter tja - simplex, da ne bo pomote - pa se ta zaradi stresa).
9/27/2005 Izlet v AmerikoKo so pred leti risali mejo med Zruzenimi drzavami in Kanado, so se domenili, naj na zahodu celinska meja poteka po 49. vzporedniku. Na skrajno juznem kocu delte reke Fraser pa je polotok, katerega dobri trije kilometri strlijo juzno od razmejitvene crte. Geografija zahodne obale je tako v sodelovanju s clovesko omnipotentnostjo ustvarila 13 kvadratnih kilometrov teritorija Zdruzenih drzav, ki se drzijo celine, a so od celinske ZDA loceni z zalivom Boundary. Ta mikro kolonija se imenuje Point Roberts .
Preprican sem, da obstaja na temo tega malega geopoliticnega fenomena cel kup literature in bolj ali manj zanimivih zgodovinskih dejstev (glej npr. National Geographic: Avgust, 2004). Z zornega kota prebivalcev juzne Britanske Kolumbije, je danes to ena od priljubljenih izletniskih tock. A Point Roberts je bil nekoc veliko vec.
V sedemdesith in osemdesetih je na tem delu planeta veljalo, da se na nedeljo ne pije alkohola. Nisem preprican, ali je prohibicija veljala za vso Kanado, a ne bi bil presenecen, ce je bila to le posebnost Britanske Kolumbije, katere ime sàmo namiguje na pokoncno moralno drzo. Promet z alkoholom se je kasneje delno otoplil, ceprav imam vcasih obcutek, da bi bilo, vsled popolnega drzavnega monopola nad prodajo alkoholnih pijac, v Vancouvru lazje kupiti kilogram plutonija kot buteljko vina.
Kakor koli ze. Zdruzene drzave se nikoli prav zelo niso obremenjevale z eticnimi pomisleki svoje severne sosede, posebej se, ce to ni bilo v njihovi koristi. Tudi v tem primeru so ostale precej brezbrizne. Drzava Washington in z njo "obcina" Point Roberts je v posmeh "severnih cistunov" se naprej nudila ognjeno vodo na kateri koli dan v tednu. Temu se je seveda lokalni zivelj le stezka upiral. Point Roberts je cvetel v alkoholnih profitih. Gradili so velikanske pivnice, ki so vsako nedeljo gostile in opijale tisoce. Pijaca in igre na sreco so kraljevale vsako nedeljo. V Viktoriji, prestolnici province, ki je od tega legla zla oddaljena le streljaj, so lahko le zavijali z ocmi. Na poti domov so se nato ti gresniki ustavili se na crpalki, ki je nudila ceneno gorivo, potem pa preckali mejo zgolj z rojstnim listom in se posvetili zdravljenju macka, da bi lahko normalno preziveli ponedeljek.
Kot receno, Point Roberts je danes le senca tistega, kar je ime pomenilo pred dvajsetimi leti. Alkohol je postal dostopnejsi doma, v zadnjem casu cena goriva raste TUDI v Ameriki in po nesrecnem septembru, morajo tudi kanadcani ob prestopu meje pokazati osebno izkaznico. Nova atrakcija tega polotoka pa je trgovanje z nepremicninami, cemur verjetno botruje blizina Vancouvra, kjer bi si ljudje najraje pretopili zlate zobe, da bi si lahko kupili kvadratni cevelj zemlje in do olimpijade vsi postali milijonarji.
Oni dan sta me Samo In Irene peljala na izlet v Point Roberts. Soboto smo preziveli pri Leslie in Randyju v Whiterocku, v nedeljo pa smo skupaj sli cez mejo. Seveda ameriska meja ne bi bila ameriska, ce ne bi bila opremljena z milijonsko varnostno opremo in zaposlovala sumnjicavih imigrantskih uradnikov. Na tem "Debelem Rticu" pa tako pozerstvo izpade se posebej smesno. In ker mejo na tem mestu preckajo skoraj izkljucno lokalci, ti uradniki niso navajeni potnikov z drugih koncev planeta.
Irene je izza volana brez podrobnih pojasnil policistki ponudila tri potne liste - dva kanadska modre barve na vrhu, in slovenskega pod njima.
"Dober dan. Ste sami Kanadcani?" jo je pozdravila policistka z uradnim tonom in samoinicijativno prijaznostjo. Se preden je zakljucila stavek, se je tisto malo dobre volje, ki se jo je odlocila deliti s potniki na meji, umaknilo poklicni strogosti in natancnosti uradne osebe, ki na svojih ramenih nosi tezo varnosti in ekonomske stabilnosti najmocnejse in najbolj osovrazene drzave na svetu. Dvesto sestdeset milijonov prestrasenih in jeznih je zrlo v napis Republika Slovenija - Potni List. Kot dokazno gradivo je v desni roki zavihtela vijolicno knjizico in Irene prebadala s hladnim pogledom.
"Tale ni Kanadcan!... Za vstop v Zdruzene drzave potrebuje vizum, ki ga lahko dobi na konzularnem predstavnistvu v Vancouvru."
"Ste prepricani?", jo je ponizno vprasala Irene.
Policistka se je odlocila, da bo "upravni postopek" koncala kar se da hitro. Irene je zacela dajati napotke, kako naj obrne avto in se vrne na kanadsko ozemlje. Potni list da mi bo vrnila, ko bo avto obrnjen proti Kanadi.
Takrat mi je bilo dovolj. Ne samo, da so mi scene na mejnih prehodih popolnoma odvec in da jih vedno spremlja nek negotov obcutek. Kar me je najbolj motilo, je to, da se je o meni ves cas pogovarjala z voznico in me tudi enkrat ni pogledala, kaj sele, da bi z mano govorila. Ta eklatantna aroganca in vzvisenost sta pac bili nekaj, cesar nisem bil voljan pogoltniti.
"Excuse me, ma'am..."
Strogost in pretnja sta se naenkrat umaknili presenecenju. Nekdo se upira... Koncno me je opazila. "Ko sem nazadnje preveril, je bila Republika Slovenija na listi drzav, katerih drzavljani za vstop v ZDA potrebujejo zgolj 'visa waiver'."
Izjava je uspela zamajati njeno prepricanost, da je pravkar preprecila vdor skodljivega elementa na ozemlje svoje cenjene domovine. Kljub temu pa se ni hotela odreci avtoriteti, ki jo zagotavlja njena uniforma.
"Parkirajte vozilo," je ukazala Irene. "Vi pa stopite v pisarno."
Minuta, ki smo jo porabili, da je Irene parkirala, je bila dovolj, da je ugotovila, da ga je posteno polomila. Ko sem stopil v urad, me je na moje veliko presenecenje za okencem cakal skesan obraz uradne osebe zazrt v velikanski fascikel s seznamom imen drzav.
"Oprostite... Mislila sem, da ste Slovak."
"Ah, nic hudega. Tega sem vajen. Dogaja se vsak dan," sem ji pokroviteljsko odvrnil v tonu, ki je poleg izrecenega obsojal nevednost uradnika, katerega naloga je vedeti vsaj nekaj malega o drzavah tega sveta.
"Kljub temu vas prosim, da izpolnite tale formular in placate takso, da vam izdamo waiver."
Nato se je vrnila v svojo hisico in nadaljevala z deljenjem srece potnikom. Moj primer je prevzel starejsi in bolj izkusen uradnik.
Potem se je vse odvijalo kot po maslu. Vzeli so mi prstne odtise in me slikali z digitalno kamero. Placal sem $7 in v potnem listu imam zdaj zelen karton, ki mi dovoljuje bivanje v ZDA do 12. novembra.
Dan v Point Roberts je bil nato pretezno posvecen ogledovanju parcel in pogovorom z domacini o tem, kako postajajo vse drazje, kar meni ni zares zanimiva tema, saj me nepremicninska tematika zanima prav toliko kot proracun Ljudske republike Kitajske za leto 1963.
Popoldan smo zakljucili na obali pri eni izmed prej omenjenih pivnic. Prvic v zivljenju sem plaval v Pacifiku. Med tem je portugalska familija v vodo spravljala svoj coln. Nanj so privezali tovornjakovo zracnico in vanjo posadili svojega najmlajsega, ki so ga nato vrescecega vlekli za seboj po zalivu.
Pivnica, ki sluzi tudi kot mini casino, danes nudi se eko-turisticne storitve. Ob treh popoldan se iz kuhinje primaje okajen lastnik z razkosanim piscancem. Na koncu vrta zacne na vse grlo spuscati nenavadne glasove in razmetavati piscanca. Z bliznjih dreves se kmalu spustita dva beloglava orla, ki pobereta poceni kosilo in se vrneta v svoje gnezdo.
Dan je bil cudovit. Nudil je prepotreben pocitek. Tudi zapleti na meji so z obilo humorja pustili prikupno izkusnjo. Vrnili smo se v Vancouver.
Tukaj se trenutno ukvarjam s pisanjem svoje naloge, kar predvsem pomeni neskoncno posiljanje verzij dokumenta med mano in mojimi mentorji.
Pomembno obvestilo: Ne vem, kdaj se vrnem. Delam na tem, da cim prej.
Se ena rec: moja najnovejsa zabava je nekaj najboljsega po odkritju interneta. Google Earth. Gre za zemljevid, ki bazira na satelitskih posnetkih. Ce je kraj, ki ga iscete posnet v visoki resoluciji, lahko zumirate na avtomobil, parkiran pred hiso. V Sloveniji je to samo Dol pri Ljubljani (Vkljucno z Valjotovo hiso in pesjakom) in obala.
Preden jo zacnete uporabljati, morate namestiti manjsi program.
Opravicilo uporabnikom Macov: zaenkrat dela samo na PCjih.
Ce vas zanima:
nekaj koordinat za zacetek:
Moja fakulteta: 49º 15' 39''N 123º 15' 01'' W
Moja hisa: 49º 15' 39.31'' N 123º 12' 41.48'' W
Point Roberts - mejni prehod: 49º 00' 04'' N 123º 04' 08.08'' W
8/1/2005 JunijDragi vsi,
tokrat moram dregniti v samo pocelo in gonilo zahodne druzbe. Ima razlicne oblike a enak vonj. Ima razlicne vsebnosti ucinkovine a enako barvo. Pomirja nas, vendar dviga krvni tlak. Doma jo narocamo:"J'z bom en kufe, kaj bos pa ti?", tukaj pa: "I'll have a Triple shot, venti, cinnamon & caramel, nonfat, extra hot, dry (foamy)latte to go." Ce ste mislili, da zahodna ekonomija temelji na nafti, pomislite se enkrat. Zaprite Starbucks coffe, Blenz in Jim Horton's, in zahod se bo sesul v prah. KAVA. Poznamo espresso, french press in drip oz. filter (za tursko in njene ekvivalente vedo samo v predmestjih, v okolici templjev). Okus variira glede na mesanico in cas prazenja. Dodajate ji lahko od sladkorja do cimeta in muskatnega orescka, barvate jo lahko z mlecnimi izdelki z vsebnostjo mascobe od 0 do 50%. "Kultura" pitja kave in z njo povezana zmesnjava se je razvila do te mere, da je Starbucks izdal brosurico z navodili za narocanje kave (Make it your drink: A Guide to Starbucks Beverages, Starbucks, 2003). V tem ctivu lahko najdete cel kup kontroverznih definicij: "Con Panna" (beri: 'kan pena') pomeni "s smetano", "Creme" pa se nanasa na pijace brez kave, kot npr. Vanilla Frapuccino. "Doppio" ('dapijou') pomeni dvojni espresso, "Double" pa dvojni espresso v beli kavi. "Tea" je pac vroca voda z vrecko caja, za "Tchai" pa, razen tega, da je veliko drazji, sam Bog ve, kaj je. Ce se vrnem k zgornjemu narocilu, bi to po pomenilo, da hocem: belo kavo s trojnim espressom, sirupoma z okusom cimeta in karamele, mlekom brez mascobe s temperaturo nad 70 st.C, ki naj bo bolj penasto kot tekoce, servirano pa naj bo v papirnatem kozarcu volumna 591 ml (ja, vec kot pol litra). Zadeva bi me verjetno stala vsaj $5 (cca 750 SIT) in ce pomislim na to, kaj vse bi priletelo v mojo glavo, ce bi kaj takega narocil Lejli v Zmaucu, bi Starbucs zapustil z zadovoljnim nasmehom, okrancljanim z mlecno peno. V tem Babilonu razlicnih priokusov kave, izpadem kot absolutni klosar, ker si navadno narocam samo: "Tall dark in a grande cup." - 355 ml temne filter kave v vecjem kozarcu, v katerega se potem dolije mleka. Temna kava pomeni bolj prazena kava. Okus je mocnejsi, kofeina pa vsebuje manj. To je sicer povsem legitimen napitek, a veckrat moram baristi (kafedjiji) zagotoviti, da nocem nicesar drugega, ker mi ponujajo celo vrsto razlicnih sladkarij in sendvicev, da o komplikacijah s sirupi in mlekom sploh ne izgubljam besed. A bodi dovolj o kavi. Pol junija je skoraj ze minilo in pocasi se zacenjajo priprave na tezko pricakovane in kar posteno prisluzene pocitnice. Tako je. Julij bo samo moj in prezivel ga bom doma. Veselim se vseh "bilateralnih in multilateralnih" srecanj v bolj ali manj resnem kontekstu. V Evropo letim na pedvecer ameriskega dneva neodvisnosti in samo predstavljam si lahko, kako napeto bo vzdusje v protiteroristicnem oddelku FBI in CIA. Dobro, da letim z Lufthanso. Nemci se zadnje case kazejo kot prijatelji Islama. Komaj cakam, da v Zmaucu spijem ta "kufe". Lep pozdrav, Januar II[Del tega pisma je gabljive narave. Bralcem svetujemo previdnost.]
Dragi skoraj vsi, Novo leto pa je povsem druga zgodba. Na Silvestra dan sem se sedel v pisarni, ko mi je nenadoma zacelo postajati slabo. Samo tega mi je se manjkalo! Cutil sem tudi, da postajam vrocicen. Razmisljal sem o tem, kako v letu in pol nisem bil bolan in kako se mi lahko zgodi, da kaj takega izbruhne ravno za Novo leto. Sprva sem mislil, da sem zastrupljen in ugotavljal, s cim bi lahko bil zauzil toliko emeticnega toksina Bacillusa Cereusa. V dveh urah je zadeva postala neznosna. In ko sem tako trikrat z izbuljenimi ocmi gledal, kako me v afektu zapuscajo ovseni kosmici in vijetnamska piscancja juha s koriandrom in limonino travo, sem se odlocil, da moram to tegobo z nekom deliti. Zadnji vecer v letu je unicen. Nekdo mora placati! Kdo drug kot zdravniki? Ja, ja, dobra ideja, zdravnike
nadlegovat na silvestra... Izberem si najblizjo zdravstveno ustanovo, ki je UBC Hospital. Ta Bolnisnica sicer ima oddelek za "akutno zdravljenje", kar pomeni, da so sicer urgenca, ampak naj ne bi sprejemali travmatoloskih primerov. Z drugimi besedami: Ce se te dovolj skupaj drzi, da se pripeljes, ali vzames taxi, te lahko pozdravijo, resilci pa ne vozijo na to lokacijo. V bistvu sem z zdravstvenim sistemom kar zadovoljen. Predvsem je slo vse skupaj zelo
hitro. Najprej v izolirani cakalnici sestra vzame osnovne podatke (beri: kdo bo placal?). Ker
sem zavarovan in mesecno placujem $54, to ni problem. Kje zivim, s kom zivim in kaj delam? Potem hoce vedet, koga naj obvestijo v primeru, da gre kaj narobe. Tako v Kanadi, kot doma. Moja kanadska poverjenica je moja cimra, s katero delim telefonsko stevilko, pa je tako nikoli ni doma, v Sloveniji bi pa o mojih zdravstvenih zapletih prvi zvedel oce. Zaslisim brnenje printerja in sestra me prosi, naj iztegnem roko skozi okence. Okoli zapestja mi zalepi identifikacijsko zapestnico, ki je ni mogoce sneti brez poskodovanja. Na njej med drugim pise tudi: "Bed: Wait!". Naslednji korak so meritve: krvni tlak in telesna temperatura. Se vedno ne vem, kaj mi
je, vem pa, da imam vrocino. Potem me posedijo na udobno mizo za preglede, kjer cakam na svojo zrtev, zdravnika.
Ta je bil zrtev sam po sebi. Verjetno je diplomiral pred tremi tedni in so ga takoj poslali na nocno smeno. Minila me je sla po mascevanju. Revezu verjetno ni najbolj prijetno delati na Silvestrovo. Po svoji stari navadi sem mu zdrdral vse simptome, ki sem jih zaznal in na manjse zacudenje ugotovil, da ga ni prav nic presenetilo. Ocitno je bil na stvar pripravljen. "A diareje pa nimate?", je se vprasal.
"Ne," sem odvrnil z merjeno gotovostjo v svojem tonu in zadrego, potisnjeno v pozabo. Ideja o zastrupitvi se je sesula v prah, ko mi je razlozil, da je v Vancouvru trenutno
aktualna neka trebusna gripa s simptomi, kot sem jih opisal in diarejo. S ponosom sem razmisljal o visoki odpornosti svojega imunskega sistema, ki me je obvaroval najbolj neprijetne posledice te gripe. Da bi uspel zadrzati nekaj vode in da bi ne dehidriral, mi je predpisal antinauseant
Gravol (Dimenhydrinate) intra muskularno. To zdravilo je v obliki tablet tukaj strasansko popularno pri familijah z majhnimi otroki, ki se odpravljajo na potovanja z avtomobili.
Ubije dve muhi na en mah. Smrkavec ne bruha in poleg tega zaspi, kar je stranski ucinek tega zdravila. V 30 minutah po aplikaciji sem spil kozarec vode in se prijetno zazibal v dremez na mizi za preglede. Po eni uri me je zbudil lececi diplomiranec in mi rekel, da lahko grem domov, ce se bolje pocutim. Iskreno receno, bi bil raje ostal kar tam na toplem, zadrogiran, kakor sem bil, a sem kljub temu odsel, da bi morda ujel nekaj novoletnega dogajanja na televiziji. Pot do doma je bila tresava. Sklopotanje zob je v ozadju spremljalo razmisljanje o tem,
kako zdravo zivim in kaksno sreco imam, da se mi ni treba spopadati se z diarejo. Zavlekel se bom pred televizijo in se lepo nalival s toplim cajem, jutri bo pa ze bolje. Seveda. Med tem, ko stopam po stopnicah do vhodnih vrat, se v meni nekaj zgane. Pretec zvok. Oddaljena nevihta in oglasanje sanitarnega cvora v blokih, zgrajenih v petdesetih letih. Korak zastane, dihanje je plitko in nadvse previdno. Zenice so na siroko odprte iscoc pojasnila, um v pricakovanju tolazbe. Tisina. Morda se mi je samo zdelo. Ja, ja, tako je. Seveda, vrocicen sem, moji cuti so zamegljeni. Vse je v redu. Zdrav sem - tako rekoc. Tisina. Potem se zgodi: Nov zvok. Tokrat drugacen: vzig delovnega stroja, skoraj kot zagon turbine, podkrepljen z znacilnim brbotanjem. To je dovolj informacij za zagon skrajnih ukrepov. Razum premleva zelo kratke misli: Ali bom nasel pravi kljuc? Koliko kosov obleke moram sneti, da pridem do stranisca ustrezno "slecen"? Ali je v straniscu dovolj papirja? Vsega je kriv zdravnik! K vragu se tak imunski sistem! Dolgo sem se ji upiral, a ji je le uspelo. Pokazala se je v vsej svoji okrutnosti. Moja Gospodarica D! Njen voden pogled, njen plinast nasmeh in bolec objem! Uaaaaaah! Kaj mi dela!!! ... Novoletno noc sem presedel. Nadzor nad svojo notrino sem prevzel sele naslednji dan. Danes, ko tole pisem, na svet gledam drugace. Rad imam vodo. Koliko razlicnih nacinov je, da jo clovek izgubi! LP Mitja / Sedi JanuarDragi vsi,
preziveli smo. Bozic, pobozicne razprodaje, rojstni dan in Silvestrovo. Radijska reklama nas je tukaj opominjala, da Bozic ni samo predvecer 26. decembra - Boxing Day, ki je dan, ko se zacnejo najvecje razprodaje. Tega dne pa nikakor ne gre pozabiti, ker je menda s KUPOVANJEM na ta dan mogoce ogromno PRIHRANITI... V analizo tega se raje ne spuscam, ker sem preprican, da pocasi zacenjam zvenet kot obrabljena vinilka, ko se spopadam s severno amerisko potrosnisko logiko. Kakor koli ze, obstajata dva razloga, zakaj sem se lotil peke potice. Prvi je seveda, ker sem dober Slovenec, in jo, upam, znam speci, in drugi je, da se trudim biti dober Kanadcan, in se na povabilo na vecerjo ne odzovem praznih rok. Ce se namenite kupovat surovine na bozicni vecer, ko je vecina velikih trgovin ze zaprtih, obstaja verjetnost, da naletite na nekaj tezav. Predvsem gre za nedosegljivost osnovnih sestavin. Crni oreh,
kot ga poznamo pri nas, (in ne "pecan walnut"- oreh z juga zdruzenih drzav, s katerim pripravite odlicne pite), je tukaj prava redkost. Kot zelenino korenino, lahko orehe najdete v trgovinah z bizarnimi kitajskimi jestvinami, nekje med skatlama s susenimi algami in vodnim kostanjem ali glivami, za katere redko kdo ve, od kod so. Seveda oreh tudi nima tako zlahtnega okusa, kot tisti, ki ga kupite pri gospe na trznici, je pa zato veliko bolj oljnat. In ko najdete orehe, se zacnete ozirat za rozinami. Te so navadno velikanske in seveda nimajo pravega okusa. Najvecji izziv pa je RUM. Tako je. Ta nadvse pomemben dodatek v desertni kulinariki in najbolj pogost razlog izpiranja zelodcev slovenskih najstnikov je tukaj nepoznan. Kar je na razpolago, je kubanski rum, ki je sicer pijaca moje mladosti, vendar na zalost nima arome, ki jo pricakujemo pri namakanju rozin. A za prvo silo je dovolj dober. Priprava in peka je potekala bolj ali manj nemoteno. K sreci sem bil doma sam, tako da sem lahko hiso zaprl in zapecatil in preprecil kakrsen koli prepih, da bi se mi potica ne prehladila. Rozine so popile nekaj ruma, ostalo pa tudi ni slo proc. Ko je bila potica ze v pecici, sem nenadoma zaslisal na verandi glasove. Koledniki. Na poti iz kuhinje do vhodnih vrat sem ze razmislal, kako je to super, da bom bogatejsi se za eno
severno-amerisko izkusnjo. Ali bodo zapeli "Jingle bells" ali "Oh, Tannenbaum", katere instrumente bodo igrali in ali bo vse skupaj izpadlo kot v filmih? No, samo vrata mi je bilo treba odpreti, da se mi je pokazala povsem drugacna slika. Na nasi verandi je stalo kaksnih pet filipincev s kitaro, zapeli pa so "Feliz Navidad". Na pot sem jim dal nekaj piskotov in se vrnil k svojemu rumu. Samo in Irene sta moja prijatelja, ki zivita v srediscu Vancouvra. Samo je sicer iz Ljubljane. Porocil se je z Irene in se preselil v Kanado, in je zdaj deloven in odgovoren Kanadcan s krediti in vsem, kar sodi zraven. Irenina druzina ga je sprejela z odprtimi rokami. Prav ta druzina pa me je tudi povabila na bozicno vecerjo. Zanimivo je opazovati, kako se na prvi pogled ljudje na enem koncu sveta ubadajo s povsem drugacnimi problemi, kot doma, a po drugi strani uvideti, da je vse skupaj zelo podobno. Vsaka druzina ima svojo zgodbo. Svojo staro teto, ki ga rada popije, pred vecerjo v zahvali s solznimi ocmi nasteje vse, ki so lani bili z nami in jih letos ni vec, po vecerji pa s kozarcem vina sede v naslonjac in popolnoma razglaseno poje stare bozicne napeve. Potem je z njimi se stara mama, ki je absolutna prvakinja v igrah s kartami in
dami, ki jo vsak teden igra s svojimi vrstniki. Tu je se najljubsi vnuk, ki se je ravno porocil s hcerko misionarja na Japonskem. Ta je pripeljala se svojega brata (oba sta Kanadcana), s katerim se pogovarja kar po japonsko. Zanimivi so tudi obiski, ki se na Bozic kar vrstijo. Eden od necakovih prijateljev iz srednjesolskih let je tako druzini zazelel vesele praznike in obenem predstavil svojega moza. Vse to pa se odvija v nepopisno prijetnem bozicnem vzdusju. In kje gre za to iskati razlog? Nekateri evforijo pripisujejo triptofanu iz puranjega mesa in alkoholu. Slednji zagotovo pomaga, ne more pa biti edino gonilo. Ah... Potica! Uspela je cez vse. Stari mami je naredila vecer. Kar mi je bilo najbolj vsec so bile vonjave po vecerji: vonj po kavi zmesan z vonjem in okusom orehove potice z rozinami... Zmagovalna kombinacija! Lep pozdrav in obilo vsega! Sedi / Mitja |
|
||
|
|
